|
Polno besedilo:
U-I-94/96
22.10.1998
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na
pobudo Jožeta Gjurana in Valerije Perger, obeh iz Lendave, ter
Marjana Žerdina iz Čentibe, na seji dne 22. oktobra 1998
o d l o č i l o:
Tretji odstavek 3. člena Zakona o organizaciji in financiranju
vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96) ni v
neskladju z Ustavo.
Obrazložitev
A.
1. Pobudniki izpodbijajo v izreku navedeno zakonsko določbo, po
kateri se na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda
in pripadniki madžarske narodne skupnosti, ustanovijo dvojezični
vrtci in šole. Pobudniki menijo, da so s tako določenim načinom
izobraževanja slovenski otroci postavljeni v neenakopraven
položaj v primerjavi z otroki v ostalih delih Slovenije, kjer je
učni jezik za pripadnike slovenskega naroda slovenščina.
Predvsem pa naj bi izpodbijana določba v nasprotju s 14. členom
Ustave določala za območja, kjer živijo pripadniki madžarske
oziroma italijanske narodne skupnosti, različne načine
izobraževanja. S tem pa naj bi bil določen tudi različen obseg
znanja oziroma naj bi bili slovenski otroci na dvojezičnem
območju zavezani k obvladovanju madžarskega jezika v enakem
obsegu kakor slovenskega jezika.
2. Po navedbah pobudnikov naj bi dvojezično izobraževanje
zahtevalo od otrok več napora pri učenju, pri čemer naj bi
obvladovali tudi mnogo manj snovi kot otroci v enojezičnih
šolah. Glede na način poučevanja snovi v obeh jezikih naj bi
bilo za razumevanje celotne snovi potrebno obvladovanje obeh
jezikov v enaki meri. Zato naj nekdo, ki obvlada zahtevano snov
v materinem jeziku - slovenščini, ne bi mogel dobiti znanju
ustrezne ocene, če iste snovi ne obvlada tudi v madžarščini.
Posledica dvojezičnega šolstva naj bi bilo tudi slabše znanje
slovenščine. Pobudniki menijo, da bi moralo biti izobraževanje
pripadnikov madžarske narodne skupnosti organizirano tako, kot
je to določeno za pripadnike italijanske narodne skupnosti. Pri
tem posebej poudarjajo, da niso proti učenju madžarskega jezika,
ampak le proti takemu - dvojezičnemu - načinu učenja, ki naj bi
bil v neskladju s 14., 57. in 62. členom Ustave.
3. Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da imata
italijanska in madžarska narodna skupnost kot avtohtoni
manjšinski narodni skupnosti v Sloveniji po Ustavi in zakonodaji
poseben položaj. Pri tem se izhaja iz dejstva, da ni dovolj, če
se pripadnikom manjšinskih narodnih skupnosti zagotovijo enake
pravice kot pripadnikom večinskega naroda. Italijani in Madžari
v Sloveniji ne morejo biti enakopravni, če jim ne bi bile
dodatno zagotovljene posebne pravice, tako kolektivne, ki se
nanašajo na narodni skupnosti, kot individualne, ki se nanašajo
na njune posamezne pripadnike. S tem v zvezi je treba upoštevati
tudi načelo iz 4. člena Okvirne konvencije za varstvo narodnih
manjšin, da se ukrepi, ki so posledica upoštevanja specifičnih
razmer, v katerih živijo pripadniki manjšine, ne morejo
obravnavati kot diskriminacija pripadnikov večinskega naroda.
Namen posebnega varstva narodnih skupnosti je, da se zagotovi
njun obstoj in razvoj ter osebnostne, kulturne in druge
značilnosti skupnosti, njunih pripadnikov ter okolja, v katerem
živijo.
4. Nadalje Državni zbor navaja, da se je pozitivni koncept
varstva manjšin uveljavil že v Ustavi SRS iz leta 1974. Ustava
iz leta 1991 v tem smislu pomeni kontinuiteto na tem področju.
Enaka izhodišča so uveljavile tudi prej ali kasneje sklenjene
mednarodne pogodbe: na primer Pogodba o prijateljstvu in
sodelovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Madžarsko in
Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne
manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v
Republiki Sloveniji. Z izpodbijano zakonsko določbo je bil po
stališču Državnega zbora urejen način uresničevanja pravice
madžarske narodne skupnosti do izobraževanja v svojem jeziku,
kar zagotavlja 64. člen Ustave. Hkrati je to tudi ukrep za
sožitje obeh narodov, ki živita na narodnostno mešanem območju.
Dvojezična ureditev učnega jezika je bila sprejeta v Državnem
zboru s predpisano večino in ob soglasju predstavnikov narodne
skupnosti (peti odstavek 64. člena Ustave). Trditev pobudnikov,
da so zaradi tega ukrepa za zaščito narodne skupnosti kršene
pravice pripadnikov večinskega naroda, naj bi bila v hudem
navzkrižju s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z
mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo: ukrepi za
zaščito pripadnikov manjšinskega naroda se namreč ne morejo
obravnavati kot diskriminacija večinskega naroda.
5. Pomurska Madžarska narodna samoupravna skupnost Lendava v
svojem mnenju navaja, da je bilo dvojezično šolstvo ustanovljeno
leta 1959. Pred tem so tudi v Prekmurju, podobno kot v Primorju,
delovale madžarske šole. Tedanja zgodovinska situacija je
onemogočila nadaljnje šolanje učencem madžarske narodnosti na
srednjih in visokih šolah Madžarske, vojvodinske šole pa so bile
daleč. Zato je večina staršev vpisala svoje otroke v slovenske
šole, madžarske šole pa so ostale prazne. Dvojezični model je
bil sprejet kot rešitev pred propadom narodnostnega šolstva v
Prekmurju.
6. Skupnost navaja še, da se model dvojezičnega šolstva nenehno
spreminja in reformira. Slovenski in madžarski jezik se
poučujeta na dveh nivojih z zunanjo diferenciacijo - na nivoju
materinščine (1. nivo) in na nivoju jezika okolja (2. nivo).
Slovenski jezik se tretira od 3. razreda kot državni jezik in se
poučuje za vse učence na prvem nivoju. Učni jezik je slovenski
in madžarski, kar pa ne zavezuje učencev, da obvladajo oba
jezika v enakem obsegu. Učenci pridobivajo ocene na podlagi
odgovarjanja v materinem jeziku, ocena iz madžarskega jezika pa
ne vpliva na splošni uspeh učenca. Na dvojezičnih šolah se
uporabljajo enaki učbeniki kot na slovenskih šolah, ki so le za
razredno stopnjo prevedeni. Na predmetni stopnji dvojezičnih
učbenikov ni, s čimer so prikrajšani kvečjemu učenci madžarske
narodnosti. Učni jezik na predmetni stopnji je v razmerju 70%
slovenski in 30% madžarski, kar je posledica dejstva, da večina
učencev nadaljuje šolanje na slovenskih srednjih šolah.
7. V štiridesetih letih obstoja dvojezičnega šolstva naj ne bi
bilo veliko pritožb staršev. Učenci dosegajo dobre rezultate na
srednjih šolah v Sloveniji in tudi na Madžarskem. Skupinsko
preverjanje učencev 8. razreda daje dokaze, da uspeh učencev
dvojezičnih šol ne zaostaja za uspehom vrstnikov drugje v
Sloveniji. Uvedba modela italijanskega narodnostnega šolstva bi
lahko pomenila ponovitev leta 1959. Zelo visok odstotek učencev
iz narodnostno mešanih družin (takih učencev je sedaj med 40 in
60 %) oziroma učencev slovenske narodnosti (njihov delež v
dvojezičnih šolah se giblje med 30 do 50%) bi po vsej
verjetnosti nadaljeval šolanje na slovenskih šolah. To bi
privedlo do razpada obstoječe šolske mreže in do propada
narodnostnega šolstva.
8. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene
pogoje po četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) takoj
odločalo o stvari sami.
B. - I.
9. Ustava v 57. členu določa, da je izobraževanje svobodno in da
je osnovnošolsko izobraževanje obvezno ter nalaga državi, da
ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno
izobrazbo. Člen 61 Ustave daje vsakomur pravico, da svobodno
izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da
goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo.
V okviru posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti pa Ustava
v 64. členu med drugim določa:
"...V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni
pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku
ter do oblikovanja in razvijanja te vzgoje in izobraževanja.
Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno.
..."
10. Člen 3 Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in
izobraževanja (ZOFVI) ureja učni jezik v vrtcih in šolah. V
prvem odstavku določa, da poteka vzgojno in vzgojno-
izobraževalno delo v vrtcih oziroma šolah v slovenskem jeziku. V
drugem odstavku predpisuje, da se na narodno mešanih območjih,
kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti,
ustanavljajo tudi vrtci oziroma šole, v katerih poteka vzgojno
oziroma vzgojno-izobraževalno delo v italijanskem jeziku (vrtci
in šole v jeziku narodne skupnosti). V izpodbijanem tretjem
odstavku pa predpisuje, da se na narodno mešanih območjih, kjer
živijo pripadniki madžarske narodne skupnosti, ustanavljajo
dvojezični vrtci in šole, v katerih vzgojno oziroma vzgojno-
izobraževalno delo poteka v slovenskem in madžarskem jeziku
(dvojezični vrtci in šole). Določbe o jeziku in o posebnih
pravicah manjšin imajo tudi vsi zakoni, ki urejajo vzgojo in
izobraževanje.
11. Tako Zakon o vrtcih (Uradni list RS, št. 12/96) v 5. členu
predpisuje slovenski jezik kot jezik, v katerem poteka vzgojno
delo v vrtcih; na narodnostno mešanih območjih, kjer živijo
pripadniki italijanske narodne skupnosti, se "v skladu s
posebnim zakonom" v vrtcih, v katerih poteka vzgojno delo v
slovenskem jeziku, otroci seznanjajo z italijanskim jezikom, v
vrtcih, v katerih poteka vzgojno delo v italijanskem jeziku, pa
s slovenskim jezikom; na narodnostno mešanih območjih, kjer
živijo pripadniki madžarske narodne skupnosti, pa poteka vzgojno
delo "v skladu s posebnim zakonom" dvojezično, v slovenskem in
madžarskem jeziku. V 6. členu ZVrt pa je še splošna določba, da
uresničevanje posebnih pravic italijanske in madžarske narodne
skupnosti na področju predšolske vzgoje ureja poseben zakon.
12. Zakon o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 12/96) v 6. členu
predpisuje kot učni jezik v osnovni šoli slovenščino; kot učni
jezik v osnovnih šolah v jeziku narodne skupnosti italijanski, v
dvojezičnih šolah pa slovenski in madžarski. Na narodnostno
mešanih območjih, kjer živijo pripadniki italijanske narodne
skupnosti, je predpisan v "slovenskih" šolah kot obvezen predmet
italijanski jezik, v "manjšinskih, italijanskih" šolah pa
slovenski jezik. V 7. členu je prav tako splošna določba, da
varstvo posebnih pravic italijanske in madžarske narodne
skupnosti na področju osnovnošolskega izobraževanja ureja zakon.
13. Podobne določbe o jeziku imajo tudi zakoni s področja
srednješolskega izobraževanja (Zakon o poklicnem in strokovnem
izobraževanju - 8. člen, in Zakon o gimnazijah - 8. člen; oba
Uradni list RS, št. 12/96). Za srednje šole je določena tudi
možnost poučevanja v tujem jeziku. Pri visokem šolstvu (Zakon o
visokem šolstvu, Uradni list RS, št. 67/93 - 8. člen) pa je kot
učni jezik predpisana le slovenščina, z možnostjo poučevanja v
tujem jeziku.
14. Dvojezični vrtci in šole se po tretjem odstavku 3. člena
ZOFVI ustanavljajo na območjih, kjer živijo pripadniki
slovenskega naroda in pripadniki madžarske narodne skupnosti, in
so opredeljena kot narodno mešana območja. Zakon o ustanovitvi
občin ter o določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št.
60/94) je v 5. členu določil, da so takšna narodnostno mešana
območja tista, ki jih kot taka opredeljujejo sedanji statuti
občin Lendava in Murska Sobota.
15. Statuta nekdanjih občin Lendava in Murska Sobota sta
narodnostno mešana območja opredelila tako, da sta navedla
naselja, ki jih tako območje obsega. Z ustanovitvijo novih občin
se pri občini Lendava ni nič spremenilo, saj so vsa narodnostno
mešana naselja ostala v okviru nove občine Lendava (vsi
pobudniki so s tega območja). Nova občina Murska Sobota pa
narodnostno mešanih naselij nima več. Del jih je prešel v novo
občino Hodoš - Šalovci, del pa v novo občino Moravske Toplice.
Taka razdelitev se je letos spremenila z ustanovitvijo dodatnih
novih občin (ZUODNO-B, Uradni list RS, št. 56/98): iz občine
Lendava se je izločila nova občina Dobrovnik z dvema narodnostno
mešanima naseljema, občina Hodoš - Šalovci pa se je razdelila na
občino Hodoš z dvema narodnostno mešanima naseljema in občino
Šalovci z enim narodnostno mešanim naseljem. Glede na novo
razdelitev narodnostno mešanih naselij po občinah je spremenjen
tudi 5. člen ZUODNO tako, da so narodnostno mešana območja v
Prekmurju tista, ki jih kot taka opredeljujejo sedanji statuti
občin Lendava, Hodoš - Šalovci in Moravske Toplice.
16. Po 8. členu Ustave morajo biti zakoni in drugi predpisi v
skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z
mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in
objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. V
obravnavani zadevi pridejo v poštev zlasti tri:
- Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin (Uradni list
RS, št. 20/98, Mednarodne pogodbe št. 4/98);
- Pogodba o prijateljstvu in sodelovanju med Republiko Slovenijo
in Republiko Madžarsko (Uradni list RS, št. 23/93, Mednarodne
pogodbe št. 6/93) in
- Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne
manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v
Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 23/93, Mednarodne
pogodbe, št. 6/93).
B. - II.
17. Izpodbijana določba tretjega odstavka 3. člena ZOFVI ureja
učni jezik v vrtcih in šolah, ki se ustanovijo kot dvojezični
vrtci ali šole na narodnostno mešanih območjih - v skladu z
ZOFVI in posebnim zakonom. Tak poseben zakon je še vedno
veljavni Zakon o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov
italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in
izobraževanja (Uradni list SRS, št. 12/82 - ZUPP). ZUPP je
izhajal iz drugačne ustavne ureditve in predvsem iz drugačnega
sistema izobraževanja, zato je najmanj terminološko neusklajen z
veljavno zakonodajo. Vsebinsko pa je za obravnavano zadevo
pomembno, da je splošen: posebno pravico do ustanavljanja šol v
jeziku narodnosti ali dvojezičnih šol ureja, ne da bi omenjal
konkretno manjšino (italijansko in madžarsko). To je v času
njegovega sprejema urejala šolska zakonodaja: na primer Zakon o
osnovni šoli (Uradni list SRS, št. 5/80 - 19. člen). ZUPP povsem
splošno v 5. členu tudi določa, da se dvojezične šole ali šole v
jeziku narodnosti ustanavljajo na območjih, ki so s statutom
občine opredeljena kot narodnostno mešana območja. Zato
izpodbijana določba ZOFVI ureja več kot le učni jezik: na
podlagi 64. člena Ustave določa območja, na katerih je
dvojezično šolstvo obvezno.
18. Ustava v 64. členu določa, da je dvojezično šolstvo obvezno
in pooblašča zakonodajalca, da določi območja, na katerih je
obvezno. Nalaga mu, da tako šolstvo organizira, prepušča mu le
določitev območij, na katerih bo obvezno. Temeljno izhodišče pri
določitvi območij, na katerih bo dvojezično šolstvo obvezno, pa
je, da gre za posebno pravico avtohtone italijanske in madžarske
narodne skupnosti.
19. Predlog pobudnikov, da naj bi se manjšinsko šolstvo uredilo
tudi v Prekmurju enako kot na Obali za italijansko narodno
skupnost, bi pomenil praktično ukinitev dvojezičnega šolstva. Že
iz tega razloga mu Ustavno sodišče ne more slediti. Predmet
presoje je v tem delu lahko le, ali je zakon pri določitvi
območij dvojezičnega šolstva skladen z Ustavo ali ne.
20. Osnutek Ustave (Poročevalec št. 17/90) je kot posebno
pravico avtohtonih narodnih skupnosti predvideval tudi pravico
do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku, z varianto, da se z
zakonom lahko uvede tudi dvojezična vzgoja in izobraževanje.
Predstavniki manjšine so podpirali varianto, torej možnost
dvojezičnega šolstva, kar ni bilo sporno glede na enotno
stališče, da naj se obseg pravic manjšin ne bi manjšal oziroma
ožil. To je avtohtonima narodnima skupnostima zagotavljala tudi
Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti
Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91; drugi odstavek
III. točke); varovanje in zagotavljanje njunih pravic pa je eno
od temeljnih ustavnih načel (prvi odstavek 5. člena Ustave).
21. Očitno ni sporno, kaj pomeni dvojezično šolstvo: šolo, v
kateri poteka pouk v slovenskem jeziku in jeziku manjšine. Kar
se tiče jezika samega, velja "dvojezičnost" tudi na območju,
kjer živi italijanska narodna skupnost: otroci v slovenskih
šolah se obvezno učijo tudi italijanščine, otroci v italijanskih
šolah pa obvezno tudi slovenščine.
22. Očitno za madžarsko narodno skupnost in njene posamezne
pripadnike tudi ni sporno, da dvojezično šolstvo ustrezno in
zadovoljivo zagotavlja uresničevanje njihove ustavne pravice do
vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku. Celo več: za obstoj in
razvoj madžarske manjšine naj bi bil uveljavljeni sistem
dvojezičnega šolstva ustreznejši kot šolstvo v jeziku
narodnosti. Če so ob njegovi uvedbi za to obstajali predvsem
zgodovinski oziroma politični razlogi, pa so danes to dejanske
življenjske razmere. Dvojezično šolstvo naj bi zagotavljalo
pripadnikom manjšine na eni strani izobraževanje v njihovem
jeziku (vključno z ohranjanjem jezikovne, zgodovinske in
kulturne identitete), na drugi strani pa tak nivo izobrazbe tako
v slovenskem kot materinem jeziku, da se lahko enakopravno
vključijo v nadaljnje izobraževanje in življenje v Sloveniji (in
tudi na Madžarskem).
23. Tudi pobudniki ne oporekajo dvojezičnemu šolstvu kot pravici
pripadnikov narodne skupnosti. Oporekajo smiselno temu, kar
določa drugi odstavek 4. člena ZUPP: v dvojezičnih šolah se
izobražujejo pripadniki slovenskega naroda skupaj s pripadniki
ustrezne narodnosti. Po 48. členu Zakona o osnovni šoli (Uradni
list RS, št. 12/96), ki je že po Ustavi edina obvezna, imajo
starši pravico vpisati otroka v osnovno šolo v šolskem okolišu,
v katerem otrok stalno ali začasno prebiva. V drugo osnovno šolo
(to je v šolski okoliš zunaj kraja prebivanja) pa ga lahko
vpišejo le, če bi ta šola s tem soglašala. To pa pomeni, da
starši otroke, ki prebivajo na območju, ki je določeno kot
območje, na katerem je dvojezično šolstvo obvezno, lahko vpišejo
le v dvojezično osnovno šolo. Obstoj dvojezičnega šolstva naj bi
torej posegal v pravice pripadnikov večinskega naroda in to
tako, da naj bi bile kršene človekove pravice iz 14., 57. in 61.
člena Ustave.
24. Po tretjem odstavku 15. člena Ustave je omejitev človekovih
pravic in temeljnih svoboščin mogoča samo zaradi pravic drugih
in v primerih, ki jih določa Ustava. Okvirna konvencija za
varstvo narodnih manjšin v 4. členu vsebuje zavezo držav-
podpisnic, da zagotovijo pripadnikom narodnih manjšin pravico do
enakosti pred zakonom in da sprejmejo potrebne ukrepe za
pospeševanje polne in učinkovite enakosti med pripadniki narodne
manjšine in pripadniki večinskega naroda. Pri tem morajo
upoštevati tudi posebne razmere pripadnikov narodnih manjšin.
Izrecno pa je v konvenciji tudi zapisano, da se taki ukrepi ne
štejejo za dejanje diskriminacije.
V 2. členu Pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju sta Slovenija
in Madžarska zapisali, da imata narodne manjšine za naravni
povezovalni most in sta prepričani, da je njihov prispevek k
življenju njune družbe dragocen. V 2. členu Sporazuma o
zagotavljanju posebnih pravic manjšine oziroma narodne skupnosti
pa je dogovorjena podpora ne samo pouku pripadnikov manjšine v
materinem jeziku in učenju materinega jezika, ampak tudi
spodbujanju spoznavanja in učenja jezika, kulture in zgodovine
manjšine in njenega matičnega naroda tudi pri pripadnikih
večinskega naroda.
25. Drugi odstavek 14. člena določa, da so pred zakonom vsi
enaki. To seveda ne pomeni, da bi predpis ne smel različno
urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme
početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To
pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju,
da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v
predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo
za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati
razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Dvojezično šolstvo
kot posebna pravica avtohtone narodne skupnosti sama po sebi ne
posega v pravice pripadnikov večinskega naroda do enakosti pred
zakonom. Ustava zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah (v
okviru) svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo
določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih
vezal različne pravne posledice. Tovrstna diskrecija, s katero
zakonodajalec zasleduje ustavno dopustne cilje, je bistvena
sestavina zakonodajne pristojnosti.
26. Pri presoji izpodbijane ureditve pa je poleg tako določenih
meja (proste) zakonodajalčeve izbire treba upoštevati, da
ustanavljanje dvojezičnih šol nalaga državi Ustava. Izbira
območij, na katerih bodo ustanovljene take šole, in območij, na
katerih bodo posebne pravice avtohtoni manjšini na področju
izobraževanja zagotovljene z ustanavljanjem manjšinskih šol, je
prepuščena zakonodajalcu. Zgodovinske razmere so narekovale
organizacijo dvojezičnega šolstva na območjih, na katerih živi
madžarska narodna manjšina (skupnost), ne pa tudi na območjih,
kjer živi italijanska narodna manjšina (skupnost). Ohranitev
organizacije oziroma mreže dvojezičnih šol pomeni tudi
spoštovanje obveznosti, ki jih je Slovenija prevzela z
ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in ni v neskladju z Ustavo
(s 14. členom Ustave).
27. Lahko pa bi šlo za poseg v kakšno drugo človekovo pravico
ali temeljno svoboščino: pobudniki navajajo pravico do
pridobitve ustrezne izobrazbe in pravico do uporabe svojega
jezika in pisave. Trditve pobudnikov so v tem delu neutemeljene.
28. ZUPP v 11. členu določa, da se mora vzgojnoizobraževalno
delo v dvojezičnih (vrtcih in) šolah organizirati tako, da se
učenci naučijo materinega jezika in si pridobijo sposobnost za
aktivno rabo drugega jezika. Katera učna snov v dvojezični šoli
se poučuje v obeh jezikih in katera samo v enem ali drugem
jeziku, se določi s programom življenja in dela osnovne šole
oziroma z vzgojnoizobraževalnim programom (12. člen ZUPP).
Program življenja in dela osnovne šole s predmetnikom in učnim
načrtom za dvojezične osnovne šole v okviru splošnih navodil in
smotrov za delo dvojezičnih osnovnih šol med drugim navaja tudi:
- prilagoditve učnih načrtov, ki izhajajo iz potrebe po
vključitvi poučevanja madžarskega jezika ter madžarske
zgodovine, umetnosti in kulture;
- posebne programe vključevanja v dvojezično šolo učencev, ki
prihajajo z enojezičnega področja, ter poseben način ocenjevanja
drugega (nematerinega) jezika,
- da ocena iz drugega jezika ne sme biti ovira za napredovanje
učencev,
- da je učenec pri ocenjevanju in preverjanju pri vseh predmetih
ocenjen na osnovi odgovorov v materinem jeziku,
- da mora imeti učenec vedno in ves čas možnost sodelovanja v
svojem materinem jeziku,
- da mora dvojezično delo zagotoviti kvalitetno vzgojno-
izobraževalno delo in omogočiti učencem enakopravno vključevanje
v nadaljnje šolanje.
29. Iz predpisov in aktov, navedenih v prejšnji točki, izhaja,
da ne držijo navedbe pobudnikov, da bi bili slovenski otroci v
dvojezičnih šolah zavezani k enakemu obvladovanju tako
madžarščine kot slovenščine, da bi morali za obvladovanje učne
snovi obvladati oba jezika v enaki meri in da ne bi mogli dobiti
znanju ustrezne ocene, če snovi ne bi obvladali tako v
slovenščini kot v madžarščini.
30. Program življenja in dela osnovne šole je v osnovi enak za
vse osnovne šole, res pa je, da so predmetnik in učni načrti
dvojezične šole prilagojeni. Kar se tiče jezika narodne
skupnosti, velja enaka obveznost njegovega učenja za slovenske
otroke na vseh območjih, kjer živita avtohtoni narodni
skupnosti. V tem delu so otroci slovenske narodnosti na
dvojezičnih območjih v Prekmurju v enakem položaju kot slovenski
otroci na območjih, kjer živi italijanska narodna skupnost.
Poenostavljeno rečeno gre v obeh primerih za dodaten obvezen
učni predmet. Ob enaki obremenitvi, gledano skozi tedensko
oziroma skupno letno število ur učne obveznosti, pomeni
prilagoditev predmetnika ustrezno prerazporeditev ur, posledično
pa tudi vsebinsko prilagoditev učnih načrtov - če naj kvaliteta
pouka po vsebini in obsegu snovi ostane enaka. Oboje velja tako
za manjšinske kot za dvojezične šole.
31. Specifičnost dvojezične šole pa je seveda pouk tudi drugih
predmetov v obeh jezikih. Po Splošnih navodilih in smotrih za
delo dvojezičnih osnovnih šol poteka pouk na razredni stopnji
pri vseh predmetih dvojezično - ob uporabi dvojezičnih učbenikov
in delovnih zvezkov; na predmetni stopnji pa poteka obravnava
snovi v slovenskem jeziku, poglabljanje, utrjevanje in povzetki
z zapisom izrazoslovja pa v madžarskem jeziku.
32. Ustava v tretjem odstavku 57. člena nalaga državi, da
ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno
izobrazbo. To pomeni obveznost zagotavljanja enakih možnosti za
pridobitev takega nivoja obvezne osnovnošolske izobrazbe, da bo
posameznik lahko glede na svoje želje in sposobnosti po končani
osnovni šoli nadaljeval z ustreznim izobraževanjem. Pobudniki z
ničimer ne izkažejo, da bi bili učenci dvojezičnih šol po
kvaliteti pridobljenega znanja (gledano skozi šolske ocene in
rezultate zaključnega preverjanja znanj) v drugačnem položaju
ali celo diskriminirani v primerjavi z drugimi učenci (v
"običajnih" ali manjšinskih šolah). Razlike med učenci po teh
okoliščinah niso nujno ali pa sploh ne vezane le na dejstvo, da
posameznik obiskuje dvojezično šolo. Dvojezična šola - toliko
kot zahteva obvezno učenje tudi jezika manjšine - prav tako ne
pomeni posega v pravico slovenskih otrok do uporabe svojega
jezika in pisave.
33. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da
izpodbijana zakonska določba ni v neskladju z Ustavo.
C.
34. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 40. člena
ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in
sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone
Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr.
Dragica Wedam - Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je
sprejelo soglasno.
P r e d s e d n i k :
dr. Lovro Šturm
|